Že v osnovni šoli sem komaj čakal torkove popoldneve, ko smo imeli krožek izdelava modelov. Spominjam se, kako sem s svetlikajočimi očmi in s škatlico barvic, lepila in lesenih deščic hitel v učilnico za tehniko. Naš mentor, strasten izdelovalec letalskih modelov, je imel neverjetno potrpljenje.

Vsakemu izmed nas je posvetil čas, pokazal pravilne poteze s skalpelom, nas naučil kako pravilno brusiti in lepiti, da se lesene letvice ne bi zvile ali zlomile. Moj prvi modeli so bili preprosti. Majhne ladjice, avtomobilčki in celo poskus izdelave preprostega letala iz balse. A vsak model, četudi nepopoln, mi je prinesel neizmerno veselje in ponos. Vedno sem ga z veseljem pokazal staršem in ga postavil na svojo poličko. Takrat si nisem mislil, da me bo ta šolski krožek, ta izdelava modelov, tako zaznamoval in mi začrtal profesionalno pot. Ko sem odraščal, je ljubezen do modelarstva ostala. Iz lesenih maket sem prešel na plastične modele, kasneje pa na zahtevnejše radijsko vodene modele avtomobilov in letal. Vsako novo znanje, ki sem ga osvojil, je bilo zame izziv in priložnost za rast.

Študiral sem strojništvo in prav tam sem še dodatno izpopolnil svoje spretnosti v risanju, oblikovanju in delu z materiali. Smešno, izdelava modelov me je spremljala vedno in povsod. Danes delam kot konstruktor v podjetju za razvoj prototipov, kjer uporabljamo najsodobnejše tehnologije, 3D tiskalnike, CNC stroje in računalniške programe za načrtovanje. Danes je izdelava modelov postala veliko bolj natančna in hitra kot nekoč.

Pa vendar kljub tehnologiji se še vedno spomnim svojih prvih lesenih deščic in vonja po lepilu. Doma imam svojo delavnico, kjer se ob koncih tedna še vedno lotim ročnega modelarstva. Največkrat gradim ladje in letala, prav tako pa rad popravljam stare modele, ki jih najdem na bolšjih sejmih. Vsakič, ko primem v roke nožek ali barvni čopič, se v mislih vrnem nazaj v tiste šolske dni.

Hvaležen sem za krožek, ki mi je dal prve izkušnje, vzbudil radovednost in me naučil vztrajnosti.