Nečakinja si je že od nekdaj želela, da bi imela konja. Kot majhna je hodila s svojim očetom, ki je bil lovec z njim na lov in včasih sta obiskala kakšno kmetijo.

Na teh velikih kmetijah v hribih so imeli vse živali in skoraj pri vsaki so imeli konje. Ponekod jih je bilo več, pri nekaterih pa so imeli le enega. S časom je spoznala že vse, kako jim je ime in na kateri kmetiji so doma. Vedno bolj so ji postajali všeč konji. Nekaj časa se je zadovoljila, da jih je obiskovala, a kmalu je začela govoriti, da bi ga imela doma. Oče ji je poskušal razložiti, da je za konja primeren hlev. Potem pa se je zmenil na eni od teh kmetij, če bi lahko njegova hči obiskovala konja, ga kdaj nahranila in, če je možno, bi ga tudi enkrat jahala. Tako se je zmenil na eni kmetiji, ki so se strinjali in bili celo veseli, saj so videli v temu pomoč. Nečakinja je komaj čakala, da bo obiskala konja. Ko je prišla na kmetijo, so ji pokazali kako ga bo krtačila in mu čistila kopita. Vse to je redno počela dvakrat tedensko in nato celo bolj pogosto. Opazila je, da je potrebno biti potrpežljiv s konji in da konj čuti vse tako kot ona. Naučila se je, da ne more narediti nič na silo ampak mora biti umirjena in vse delati z občutkom. Konja je hranila in mu govorila. Potem ji je lastnik kmetije ponudil, da ga lahko jaha. Občutila je veselje in hkrati jo je bilo strah. Lastnik jo je vodil po travniku in ji govoril ter dajal napotke.

Potem sta obrnila in dal ji je vajeti v roke in konj je počasi šel nazaj proti hlevu. Nečakinji se je zdelo, da je v drugem svetu. Počasi se je zibala v sedlu in ujela ritem. Pričela je trenirati določeno vrsto gibov, kot ji je rekel lastnik in nato vsak dan malo več. Rekla je, da konji za njo niso samo živali ampak so učitelji in prijatelji, ki jim lahko zaupa.